Mirna Peč, 18. marec 2004
Po dolgem času ste spet v Mirni Peči. Zakaj Vas tako dolgo ni bilo?
Ne vem, zakaj me ni bilo. Bil sem, pa me niste videli. Šel sem na pokopališče, kjer ležijo moji predniki, bil sem tudi v šoli. V Mirni Peči pa zelo rad srečam stare znance. Še najraje tiste v Šentjurju. Drugače pa sem rad sam, tako da nikogar ne srečam, da si lahko v spomin vtisnem čim več narave.
Vas ljudje v Mirni Peči prepoznajo?
Ne, ne zdi se mi, da bi me ljudje prepoznali. Po navadi jih tukaj sploh ne srečam veliko. Lahko pa bi rekel, da me ljudje skoraj bolj prepoznajo v Ljubljani. Tam me prepoznajo predvsem kot znano osebo. Sicer pa nimam prevelikega spomina za ljudi, ki sem jih srečal. Prej bi se spomnil kraja, kjer sem dobil navdih, kot pa kake osebe, ki sem jo videl. Včasih tu v Mirni Peči vprašam kakega mlajšega otroka, čigav je, in se potem spomnim njegovega deda. Še vedno pa se spomnim solin v Sečovljah, kjer sem dobil navdih, ali pa kavarne v Beogradu, kjer sem prevajal neko delo. Če bi me peljali tja, bi vam znal pokazati prav tisto mizo in stol, kjer sem prevajal.
Včasih se v Šentjurju ustavim pri kaki stari opuščeni hiši ali zidanici in se spomnim ljudi, ki so v moji mladosti živeli tam. Spominjam se jih tako živo, da imam včasih občutek, kot da so še vedno tam. Všeč mi je izgled starih vasi. Rad se spominjam starih petrolejk in drugih stvari. Zame je veliko razkošje, da lahko v sebi ohranjam te spomine.
Ali ima Primorska kje prednost pred Dolenjsko?
Primorska nima prav nobene prednosti pred Dolenjsko in je tudi ne more imeti. Zame je edina in najlepša pokrajina tam, kjer sem se rodil. Nikoli je nisem pozabil in je tudi nikoli ne bom. Primorska ima le eno prednost, to je pogled na morje, in mediteranski duh. Vse drugo pa je v primerjavi z mehkobo Dolenjske trdo.
Na Primorskem so lepi in rodovitni vinogradi, a tukajšnji so mi prirasli k srcu. Ko sem sam v svojem vinogradu opravljal delo, so me sosedje prav čudno gledali, ker sem to počel na dolenjski način.
Reči pa moram, da sta obe zelo lepi pokrajini, le da se nekaterih stvari ne da prenesti. Na Dolenjsko ne morja, na Primorsko pa ne lepote dolenjske pokrajine. Imam pa občutek, da me je sedaj k sebi vzela tudi Primorska in da sem postal njen del.
Prav danes, 18. marca, je stoletnica rojstva Srečka Kosovela. Vam je kot pesnik blizu?
Srečko Kosovel mi je bil vedno blizu. Všeč je lahko različnim okusom, saj je prav tako različna tudi njegova poezija, npr. osebna, pokrajinska, moderna.
Iztočnice lahko dobiš za prav vse stvari. Lahko bi se reklo, da je nadaljeval Murna, Prešerna … On sam je svoje življenje zelo napolnil. Je eden izmed tistih, ki ni sam izdal svoje knjige in je umrl mlad. Kljub temu pa se je zapisal v zgodovino naroda.
Letos Vas je prav gotovo presunila smrt pesniškega prijatelja Janeza Menarta. Kaj vaju je posebej družilo?
Z Janezom naju je družila skupna življenjska usoda. Zelo veliko stvari naju je družilo, npr. oba sva rojena 29. septembra, na dan sv. Mihaela, le da sva leto razlike. Od obeh sta bila očeta voznika. Oba sva obiskovala isto šolo. Oba sva bila ministranta, obiskovala sva isto klasično gimnazijo. Skupaj še z dvema prijateljema sva izdala pesniško zbirko Pesmi štirih. Oba sva otroštvo prebila ob koruznem močniku.
Celo življenje je bil moj prijatelj. Jaz sem poznal vse njegove pesmi, on pa je poznal moje. Pri tem sva si bila v pomoč, včasih sva se celo zaljubljala v isto dekle. On me je tudi navdušil za prevajalstvo. Bil pa je tudi edini urednik, ki je odklonil objavo mojih del. Rekel je, da pišem preveč komplicirano. Prav tako sva oba dobila Prešernovo nagrado, oba sva člana SAZU. Z mano in v mojem življenju je bil malo manj kot 70 let, zato je zame ta občutek praznine še toliko hujši. Bil je moj zvesti prijatelj, kar me je najbolj veselilo. Najbolj pomembna je zvestoba. Bil je izreden mož in zelo dober pesnik.
Ko smo bili pred 20 leti zbrani vsi ustvarjalci Pesmi štirih nekje v Prekmurju, sem se jaz spomnil neke neumnosti: kdo od nas štirih bo prvi šel na drugi svet. Takrat smo vsi imeli občutek nekake sence nad nami. Vsi smo vedeli, da bomo umrli, le kdo bo prvi ne. Po eni strani je vsak od nas prvi, a od nas štirih je bil to Janez Menart. Res, vsi bomo nekoč odšli s tega sveta, a ostala bo knjiga Pesmi štirih.
S čim se zdaj ukvarjate?
Sedaj prevajam razna dela, berem, poslušam glasbo, večkrat grem na soline, v vinograd ali pa grem k oljkam. Kadar počnem te stvari, imam občutek, da se polnim. Navadil sem se živeti, 12 ur sem zaposlen tudi s premišljevanjem. Življenje ima zmeraj velik pomen, tudi na sprehodu po cesti.
Povejte nam recept, kako naj napišemo dobro pesem.
Recepta, kako napisati dobro pesem, ni. To je božji dar. V pravem trenutku te obide pravi navdih. Moraš vztrajati. Nekateri veliki pesniki (razen Ketteja, Prešerna, Murna, Cankarja) so napisali le po tri ali štiri pesmi, pa so že pomembni. Prava pesem se ti prikaže.
Kaj sporočate učencem naše šole?
Vsem učencem sporočam, naj imajo radi svoje življenje in življenje bo imelo rado njih. Vedno pa naj ostanejo Dolenjci. In ko bodo hodili po svetu, naj rečejo: »Povsod je lepo, a na Dolenjskem in v Mirni Peči je najlepše.«
Gospod Kastelic, naš čebelar, nama je naročil, naj Vas vprašava o lepotah Zijala. Kaj menite?
Seveda se spomnim Zijala. Včasih sem se z vozom in konji vozil v tamkajšnji mlin. Zijalo je lepo, včasih pa sem zijalo kar sam.
Katerih vprašanj pa v intervjujih ne marate?
Včeraj sem imel z neko gospo kar triurni intervju, pa nisem zasledil nobenega takega vprašanja. Motijo me taka vprašanja, pri katerih me spreleti zona. Nekdo me je nekoč vprašal, če sem kdaj grešil. Enkrat me je na Tržaškem vprašal nek otrok, kaj bi spremenil, če bi imel spet pred sabo celo življenje. To vprašanje me je res pretreslo. Odgovoril pa sem mu, da me najbolj boli to, da nisem imel več otrok.
Katja Saje in Simona Žagar
