V torek, 15. 10., smo učenci 8. razreda odšli na ekskurzijo v slovensko mesto Idrija. Idrija leži v zahodnem delu Slovenije in ima veliko zanimivosti kot so rudnik živega srebra, Divje jezero in zgodovina klekljanja čipk.
Ko smo prispeli v Idrijo, smo si najprej ogledali znamenito leseno kolo, največje v Evropi, imenovano kamšt. Pred tem nam je vodička na kratko povedala o zgodovini Idrije, o pomembnih osebah v njej in o botaničnem vrtu. Nato nas je drugi vodič pospremil do kamšti. Povedal nam je, da so to veliko kolo na vodni pogon uporabljali za črpanje jamske vode iz rudnika. Kolo ima premer kar 13,6 m. Uporabljali so ga vse do leta 1948 in je edino še ohranjeno v Idriji.
Potem smo šli peš skozi mesto do gradu Gewerkenegg. V njem smo si ogledali razstavo čipk in klekljanja. Klekljanje čipk je bila pomembna dejavnost za ženske iz tistega časa. Ker so bili rudarji večinoma alkoholiki, so z denarjem, ki so ga zaslužili v rudniku, raje odšli v gostilno, kot da bi poskrbeli za svojo družino. Zato so si ženske služile denar s klekljanjem. Vodička nam je povedala še nekaj lastnosti živega srebra. Videli smo tudi maketo Idrije in delo umetnika, ki je izdelal veliko kocko, v kateri so kaplje živega srebra.
Po ogledu gradu smo se odpravili na drug konec mesta v topilnico, kjer smo spoznali proces taljenja živega srebra. Videli smo različne stroje in naprave v katerih so topili živo srebro. Na posnetku smo tudi videli posledice dela v rudniku. Rudarji so zaradi hlapov živega srebra zbolevali z merkurializmom. To ime izvira iz boga Merkurja, ki je prikazan s krili.
Končno smo se podali v Antonijev rov, kjer smo se razdelili v skupine in vsaka je imela svojega vodiča. Nadeli smo si čelade in odšli skozi vhod v rudnik. Morali smo paziti na nizek strop in drseča tla. Po rudniku so bile postavljene tudi lutke, ki so predstavljale rudarje, vsak pri svojem delu v svojem zgodovinskem času. Vodička nam je pokazala tudi značilen Idrijski naglas. V nekaterih delih rudnika so se videle majhne kapljice živega srebra. Potem smo se po stopnicah spustili globoko pod zemljo. Prišli smo v najnižjo točko rudnika in sicer 80m pod zemljo, saj je bil nad nami še hrib. Vmes smo ugotavljali, kako se je način pridobivanja rude skozi zgodovino spreminjal; od ročnega izkopavanja do nasodobnejšega z razstreljevanjem in različnimi stroji. Nato smo se odpravili proti vrhu po dolgih stopnicah. Prišli smo do kapelice sv. Barbare, ki je bila zavetnica rudarjev in se nato odpravili proti izhodu.
Ob vračanju proti domu smo se ustavili še pri naravni vrednoti Divjem jezeru, ki je del Krajinskega parka Zgornja Idrijca. Zanj je značilno, da se ob dežju voda divje dviga na površje, kot bi brbotala. Divje jezero je pravzaprav kraško sifonsko jezero. Voda priteka v jezero skozi talne razpoke iz Črnovrške planote in priteka v jezero skozi sifon, ki je bil do sedaj raziskan do približno 160m globine in 460 m v dolžino.
Tako smo zaključili dolg in naporen, a poučen dan. Od vseh lokacij, ki smo si jih ogledali, sta se mi bila najbolj vtisnila v spomin rudnik in kamšt.
Inja Novak, 8. razred